Slišim slabo, a to sem si vedno razlagal z selektivnostjo. Pač enih stvari nočem slišati. A pravijo da si star takrat, ko v križišču ugasneš avtoradio, da bi bolje videl. Vidim tudi slabo. Sicer nosim veliko lepih spominov, a če se urajma, da dam očala gor, se pa včasih zares odpre nov svet. A tko si se postarala, si mislim, rečem pa, u , saj si kot rožica. Da ne omenjam koncentracije. Včasih se ob kosilu vprašam, kaj sem sploh počel celo dopoldne, pa sem samo na internet pogledal kakšno bo vreme. Ja, je zelo drugače. Ko sem bil še aktiven, so bili roki. Seveda sem zamujal, skor je že, ampak drug teden pa ziher. Naslednji mesec sem oddal. Sedaj pa ni rokov. Planov imam veliko, u kaj vse ne, neb verjel, če neb bil zraven, a kaj ko sem na začetku pogruntal, da ni treba takoj, danes, ta mesec. U, veliko se da postoriti glede na letne čase.

Kar mož obljubi da bo porihtal, bo porihtal.
Ga sploh ni treba po pol leta spominjati.

Tako da tako angro, se je življenje obrnilo za 360 stopinj. Kmalu bom v isti fazi kot dojenčki. Spat, vstat, jest, srat, ponovi. Vendar še dolgo ne. Kaj vse je še potrebno. Imam toliko stvari, da sploh nimam časa. Sem se dolgo spraševal, kako to da upokojenci nikoli nimajo časa, če pa nimajo kaj pametnega počet. Pa je povedal zadnjič Miha: Aveš zakaj upokojenec prazno šajtrgo okoli poriva? Ker je nima časa napolniti.

Eto, pa smo prišli do bistva današnjega pisanja.

To je podobno kot včasih zmajarji. So jim nastavili zakon, da mora vsak imeti padalo, če jih je pa toliko hromih. Pa ga nikoli nihče ni odprl. Padalo rabi ene 300 metrov lufta da se odpre. Zmajar pa poizkuša do zadnjega metra zvoziti situacijo.

Sedaj spremljam ženino mamo v domu upokojencev. V resnici ji je fino, je socialno prerojena, a sem hotel o drugem. Menda stari ljudje vse manj jedo, torej še nisem star, ter nam zato daje vse nepojedene malice. Včasih salamo, večinoma pa jogurte, namaze in marmelade. Pa sadje seveda. Zakaj pa ne poje? Ne more, ji ne paše, sploh ima pa tak artritis, da se ničesar ne da odpreti, sadje ima pa toliko voska da je pol leta kot novo.
Ko fotr več ni mogel rihtati mame, večinoma je pozabil, kakšne tablete, kje pa sploh so, smo jo dali v mali domček ob Dolenskih toplicah. Taka cortkana mala zadeva, da se vsi poznajo in je seveda ne morejo pozabiti ali zamenjati. Prosta je bila samo 5 posteljna soba, začasno, ko se sprosti gre pa v dvo. Pa ni hotela. Ko se je sprostilo in je bila še toliko pri močeh, da je lahko komandirala, je videla, da je v 5 posteljni sobi stalen frker in nikoli ni dolgčas, kar so uni iz eno in dvo posteljnih kar jamrali, da nikoli noben ne pride okoli.
Kakor se spomnite, vsaj tisti brez demence, ni dolgo nazaj, ko so ukinili več posteljne sobe, ker je to nehumano. Te so sedaj prazne, ker ne sprejemamo izbeglic, domači pa nočejo riti prat, a sploh ni bilo o humanosti, ampak o dobičku. Pre projektirat je bilo treba toliko kapacitet, porabljena so bila državna sredstva, eni so se spet dobr omastili. Tako tudi ni možno dobiti drugega dobavitelja marmelade, ker je ta daleč najcenejši. To da se ne da odpreti, pa itak ni zdravo, saj je sam cuker. Sadja marmelada sploh ni videla.
Pa, to je bilo vedno. Ne rečem da ne.
A kar sem hotel, sem hotel o upokojencih. A jih je kdo kaj vprašal? Zakaj pa bi jih, saj še sebe ne spoznajo.

In tu je haklc.

Ne, sploh ni o izbolšanju kvalitete. Tu se menimo preživetvenem minimumu. Če ne moreš odpreti marmelade, je potrebno zamenjati dobavitelja, tu pa takoj trčimo v monopoliste, v dogovorno ekonomijo, v kozonostro.

Sedaj ko smo še sposobni kritično razmišljat in celo pisat, pa nimamo časa ker potujemo na Maldive, al pa vsaj v Savudrijo, je bil čist poceni izven sezonski paket.

Potem ko bomo pa tam, nas pa ne bo nihče nič vprašal in bomo godrnjajoči, zateženi, senilni starci, tako kot večina.

Nekaj se jih samo še smehlja, a tisti niso več z nami.

Contact.

Kje vse me ne dobiste.

Neb verjeu če neb biu zravn.